»Ob njej tvoje ime.«

»Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …«

»Ljubim besede, / ki samo tavajo / v molku zavesti. / Nikoli jih glas ne razjasni, / in vendar včasih / od njih / nekaj v očeh žari.«

»Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, / smo si jih ustvarili.«

»Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca«

»Ne zmeni se za vsa poletja prej. / Rojevaj ga iz neusmiljenih zim, / ne iz ponesrečenih poletij.«

»… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem.«

»Nekje se iz papirjev sliši skoraj neslišen glas, vendar tak, da ga sliši samo on. 'Pojdi že iskat tisto svojo Pesnico, pojdi! Vse, kar si in kar imaš, je od tam … Tvoje Pesnice ni več, nekje pa plava njena duša, veš.'«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«

»/N/e obstaja nič takega kot »običajni« svet. Več ko vemo o njem, bolj je skrivnosten, življenje na njem pa je bizarna kozmična anomalija. Da se čudim, mi zadošča drevo, ki raste, njegovo listje pa šumi.«